Nemoč je psihološko stanje, ki pogosto nastane kot posledica dogodkov, ki jih nismo zmogli obvladati. Je pogosto posledica doživljanja neuspehov, neustreznih pripisovanj–neuspeh pripišemo lastni nesposobnosti–ter preveč zaščitniškega okolja (npr. staršev, učiteljev), ki s svojo pomočjo sporoča posamezniku, da sam ne zmore, ne zna. Posameznik se nemoči torej nauči, kadar mu v poskusih, da bi spremenil situacijo oziroma vplival nanjo, ne uspe. Občutek nemoči se pogosto razširi na različne situacije, katere so lahko povsem različne od začetne, ko je bil občutek nemoči priučen.

Teorijo o naučeni nemoči je v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja razvil Martin Seligman. Zagotovo se vsakemu posamezniku kdaj zgodi, da kljub njegovim prizadevanjem, nima nadzora nad dogodki v življenju ter bi najraje kar odnehal, vendar tega občutka še ne smemo opredeliti kot naučeno nemoč.

Posledice naučene nemoči lahko opazimo v obliki slabe samopodobe, odsotnosti agresivnega vedenja, imunske spremembe ter telesnih bolezni. Naučena nemoč pogosto pripelje tudi do depresije, saj se oseba lahko nauči, da je nemočna, oziroma nima vpliva na dogodke. Pomembno je poznavanje pojava naučene nemoči, saj se drugače lahko spregleda, da je lahko pri osebi ravno naučena nemoč ovira, da ne izrazi svojih virov ter ne sodeluje aktivno pri reševanju težav in doseganju lastnih ciljev.

Posledice naučene nemoči lahko opazimo v obliki slabe samopodobe, odsotnosti agresivnega vedenja, imunske spremembe ter telesnih bolezni. Naučena nemoč pogosto pripelje tudi do depresije, saj se oseba lahko nauči, da je nemočna, oziroma nima vpliva na dogodke. Pomembno je poznavanje pojava naučene nemoči, saj se drugače lahko spregleda, da je lahko pri osebi ravno naučena nemoč ovira, da ne izrazi svojih virov ter ne sodeluje aktivno pri reševanju težav in doseganju lastnih ciljev.

V življenju se sicer pripeti veliko dogodkov, ko imamo občutek, da ne moremo spremeniti poteka situacije. Predvsem smo temu izpostavljeni v prvih letih življenja. Sam občutek nemoči seveda lahko pridobimo kasneje v življenju, na kar lahko vpliva vzgoja, če v njej prevladuje kritika ter otrok pridobi premalo pozornosti s strani staršev, ima občutek, da je prezrt... Pomembne pa so tudi izkušnje, ki jih pridobimo v stiku z vrstniki.

Z nepoznavanjem naučene nemoči lahko spregledamo skupino ljudi, ali celo sami pri sebi spregledamo, da je prav ta občutek tisti, ki ovira, da bi izrazili svoje potenciale, aktivno sodelovali pri reševanju težav in dosegli svoje cilje. Nujno je vsakodnevno zavedanje, kljub morebitnim izkušnjam v otroštvu, da sedaj lahko vplivate na dogodke v vašem življenju ter si ustvarite tako življenje, kot si ga želite. Pomembno je vsakodnevno AKTIVNO prevzemanje odgovornosti za svoje življenje, v vsaki situaciji. Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da sicer ne moremo spremeniti drugega, vendar pa lahko vplivamo na lastne misli ter vedenje v različnih situacijah.

LITERATURA
Maier, S. F. in Seligman, M. E. (1976). Learned helplessness: theory and evidence. Journal of experimental psychology: general, 105(1), 3.
Mesl, N. (2013). Od razumevanja pojava naučene nemoči k razvijanju odpornosti v socialnem delu. Socialno delo, 52(6), 351.
Seligman, M. E. (1972). Learned helplessness. Annual review of medicine, 23(1), 407-412.