Hipnoza je naravno stanje pozorne, osredotočene koncentracije. Kot tako jo je večina posameznikov tudi sposobna doživeti ob različnem času v svojem vsakdanjem življenju.

Fenomen doživetja transa je bil opisan skozi zgodovino, v različnih kulturah in ob različnih priložnostih. Tako so jo uporabljali že v Egiptu pred 3000 leti. Prvi zapis o hipnozi je bil zapisan v medicinskih zapiskih (Eberski papirus), kjer se je poudarjala njena uporabnost za medicinske namene. Uporabljali so jo tudi v spalnih centrih v stari Grčiji, kjer so jo koristili kot sredstvo za zdravljenje duševnih ali fizičnih bolezni. Pravzaprav je Hipokrat za hipnozo dejal: "trpljenje, ki ga trpi telo, duša dobro vidi z zaprtimi očmi".

Hipnoza je v preteklosti doživela veliko zavračanj in skepticizma, pa vendar so trud strokovnjakov in znanstvene raziskave obrodile sadove. V letu 1955 je Britansko medicinsko združenje (British Medical Association) vpeljalo učenje hipnoze ter jo sprejelo kot medicinsko vedo. Temu je sledilo še Ameriško medicinsko združenje (American Medical Association) v letu 1958, ter kasneje še združenje ameriških psihologov (American Psychological Association). V Evropi so jo nato pričeli veliko uporabljati v Franciji in na Švedskem, danes pa so v ospredju glede uporabe države Nemčija, Avstrija, Italija, Belgija in Danska. Tudi v nekaterih skandinavskih državah je bilo v zadnjih letih narejeno na tisoče kirurški operacij v hipnotični anesteziji.

Hipnoza se je začela v Sloveniji, pod okriljem prof. dr. Marjan Pajntarja, uporabljati leta 1962 in sicer v kranjski porodnišnici za lajšanje bolečin pri porodu. Deset let kasneje je tako v kranjski porodnišnici s pomočjo hipnoze rodilo kar 20 odstotkov vseh porodnic. Njena uporaba se je nato razširila na področje rehabilitacije, forenzike, v zobozdravstvo, na področje športa, obenem pa kot hipnoterapija za različne psihosomatske, psihološke in somatske težave.

Trenutno se uporaba hipnoze na kliničnih in raziskovalnih področjih še naprej povečuje, prav tako pa tudi raziskave o nevropsiholoških mehanizmih, ki so vključeni v hipnotični proces.

Dokler oseba sama ne izkusi hipnoze in njenih učinkov je prepuščna predstavam, ki si jih pogosto ustvarimo na podlagi informacij iz odrske hipnoze, medijev, ali celo iz laične izkušnje. Te predstave so v večini, pogosto netočne, zavajajoče in včasih celo škodljive, saj lahko vzbujajo strah in negotovost ter s tem odvrnejo uporabnika od te sicer izjemno učinkovite intervencije.

Zagotovo je velik problem širjenja neresnic o hipnozi problem laične uporabe, saj je hipnoza zelo močno orodje, za katerega je potrebno zadostno psihološko in psihopatološko znanje. Pomembno je zavedanje, da se odrska hipnoza bistveno razlikuje od medicinske hipnoze. To, kar je moč videti in brati v medijih, nikakor ni točna predstava o hipnozi, saj je izkušnja hipnoze močno subjektivno obarvana in subtilna, zato jo je v vsej svoji kompleksnosti težko ubesediti.

Kaj JE hipnoza
Hipnoza je oblika osredotočene pozornosti
Hipnotizabilnost je stabilna in merljiva lastnost
Hipnoza je sodelovanje terapevta in klienta
Vsaka hipnoza je samohipnoza

Kaj NI hipnoza
Hipnoza ni spanje
V hipnotizabilnosti ni očitnih razlik med spoloma
Hipnotičnost ni znak slabosti
Hipnoza ni nevarna
V stanju hipnoze ne morete storiti ničesar kar ne bi pri zavestnem stanju

Miti o hipnozi so sledeči:

Ljudi je mogoče hipnotizirati tudi proti njihovi volji.
Nikogar ni mogoče hipnotizirati proti lastni svobodni volji, saj si mora oseba hipnozo želeti in v procesu sodelovati.

V hipnozi lahko naredimo prav vse, kar nam je sugerirano.
Raziskave jasno kažejo, da česar človek ni pripravljen narediti v budnem stanju, nikoli ne bo naredil v hipnozi. Glede na to, da je vsaka hipnoza brez izjeme vedno samohipnoza, prav tako ne drži, da je človek v transu pod kontrolo hipnotizerja. Nikogar ni moč hipnotizirati proti lastni svobodni volji in človek pod hipnozo, v hipnotskem transu torej, ne bo naredil ali povedal prav ničesar, česar ne bi povedal ali naredil tudi v povsem budnem stanju.

Hipnotski trans je podoben spanju.
Hipnoza ni spanje, niti stanje budnosti, ali nekaj nadnaravnega. Je kombinacija obojega, kar pomeni, da medtem, ko je telo sproščeno je um popolnoma pozoren in buden, da lahko sprejema sugestije.

Vse, kar izrečemo med hipnozo, je resnica.
Ne drži, saj naši možgani ob pomanjkanju informacij pogosto sami zapolnijo posamezne vrzeli. Zato je spomin zgolj interpretacija, pod subjektivnim vplivom osebe in ne popoln zapis.

Hipnoza je nenaravna.
Velika večina ljudi doživlja hipnotična stanja povsem spontano in pogosteje, kot bi si mislili, v situacijah kot so gledanje televizije, branje, vožnja avtomobila, poslušanje glasbe…

Hipnotizabilni ljudje so manj inteligentni in čustveno nestabilni.
Za doseganje transa je potrebna zdrava stopnja koncentracije, ki pa je manj inteligentni ljudje ne zmorejo ohranjati najbolje. Prav tako je povsem neupravičena domneva, da so hipnotizabilni ljudje bolj labilni in čustveno nestabilni.
Čustveno labilni ljudje so navadno precej nezaupljivi in včasih celo paranoidni in zato težje hipnotizabilni. Bolj kot je človek čustveno stabilen, lažje in z več radovednosti doseže in uspešno ohranja globok hipnotski trans...

LITERATURA
Društvo za medicinsko hipnozo. Dostopno na http://www.hipnoza-dmhs.si/ medicinska-hipnoza.html
Hammond D. C. (ur). (2013). Priročnih hipnotskih sugestij in metafor. Jesej.
Maldonado, J. R. in Spiegel, D. (2015). Hypnosis. Psychiatry, 1892–1922. doi: 10.1002/9781118753378.ch94