Psihoterapija je proces osebnostne rasti in zdravljenje duševnih stisk s pogovorom. S pomočjo pogovorov in čutenja oseba spoznava svoja osnovna prepričanja, ki jih v tem času tudi spreminja (nezavedno in zavestno). S tem se ustvarjajo novi vzorci vedenj, odzivov ter misli, ki so bolj učinkovite in posledično posamezniku izboljšujejo življenjsko kvaliteto. Namen psihoterapije je globinska predelava posameznikovega življenja, stisk in težav, kjer se pričakuje dolgotrajen učinek na klientovo življenje.

Psihoterapija temelji na odnosu med klientom in terapevtom, kjer je klientu zagotovljeno podporno in zaupno okolje. Omogoča odprt pogovor z nekom, ki je objektiven, nevtralen in strokovno podkovan. Zaupno in podporno okolje klientu omogoča, da postopoma, ob pomoči psihoterapevta, spoznava in vzpostavlja stik s svojim notranjim svetom. S podporo psihoterapevta se klient lažje sooči s strahovi, tesnobo, depresijo, negativnimi prepričanji o sebi in občutki manjvrednosti. Bistveno je  sodelovanje pri prepoznavanju in spreminjanju miselnih in vedenjskih vzorcev, ki preprečujejo, da bi se počutili najbolje. Psihoterapija se uporablja v vseh starostnih obdobjih, saj se lahko vanjo vključijo otroci, mladostniki, odrasli in starostniki. Izvajamo jo lahko individualno, v paru, družinsko ali skupinsko.

V zadnjih 50 letih se je psihoterapija intenzivno razvijala, pri čemer so se izoblikovali različni pristopi dela s klienti. Pristope ločujemo na psihoanalizo, psihoanalitične in psihodinamske psihoterapije, vedenjske in kognitivne terapije. Temeljijo na teoretičnih osnovah, kot so teorija osebnosti, motivacije in psihopatologije, ter na iz njih izvirajočih metodah dela. V psihoterapiji terapevti uporabljamo znanstveno potrjene postopke, da bi ljudem pomagali razviti bolj zdrave in učinkovitejše navade. Cilji psihoterapije se v njenih različnih oblikah razlikujejo, saj so nekateri pristopi bolj podporni, drugi se nanašajo na zmanjšanje oziroma odpravo neželenega simptoma ali vedenja; nekateri se nanašajo na ozaveščanje in uvid, drugi na osebnostno rast. Vsem pristopom pa je skupna želja po razreševanju psiholoških težav.

Na Inštitutu Ame pri delu uporabljamo tehnike kognitivno vedenjske terapije, ki je zasnovana na znanstvenih dognanjih in je, glede na rezultate številnih raziskav, učinkovita pri delu z različnimi težavami. Pri kognitivno vedenjski terapiji klient in terapevt sodelujeta z namenom odkrivanja in razumevanja problemov v kontekstu odnosa med čustvi, vedenjem in misli. Vedenjsko kongnitivna terapija torej pomaga pri razumevanju težav ter spreminjanju miselnih in vedenjskih vzorcev, ki te težave ohranjajo. V vedenjskih in kognitivnih terapijah terapevt in klient skupaj razvijata razumevanje klientovega problema/ problemov in ugotavljata, kako le-ti vplivajo na klientovo razmišljanje, vedenje, čustvovanje in vsakdanje funkcioniranje. Na osnovi problema in njegovega razumevanja nato terapevt in klient skupaj zastavljata cilje ter se dogovarjata o načrtu obravnave. Pri kognitivno vedenjski terapiji se osredotočimo na iskanje rešitve za probleme ter na razvoj strategij za soočanje s problemi.

Običajno psihoterapija poteka tedensko in trajajo eno uro. Skupno število seans, vsaj pri kognitivno vedenjski terapiji je navadno od 10 do 15, v nekaterih primerih pa lahko terapija traja bistveno manj ali pa dlje (odvisno od problema in klienta). Po zaključeni terapiji se klient in terapevt običajno dogovorita za dodatne terapije, za vzdrževanje doseženega napredka.